Na vrh Triglava, “streho Slovenije” smo se povzpeli po eni najlepših, a hkrati najzahtevnejših poti na Očaka, simbol in ponos slovenstva. Pot čez Plemenice ali Bambergova pot, ki je v oskrbi našega društva, je potekala obnova, pod kljub občasno vremensko neugodnimi pogoji, sredi julija. Poleg rednega vzdrževanja, so obnovljena varovala in tako je poskrbljeno za večjo varnost ljubiteljev gora, ki se povzpnejo po tej kar zahtevi poti. Zahteva “celega” človeka, a se trud poplača, posebej v dobri družbi pohodnikov, ki se spoštljivo podajo v steno in nekajkrat pokukajo proti mogočni Severni steni, mimo znamenite Sfinge. Gora nas je sprejela in občutki so prijetni. Ekipa markacistov s tehnično ekipo PZS, s predsednikom Rovan Jožetom, je dobro opravila delo. Že med samim vzponom smo bili nagrajeni z lepimi naravnimi kulisami kamor je seglo oko. Da ne omenjam radovedne kozoroginje, ki je skrbno bedela nad svojima igrivima mladičema. Ni se pustila kaj dosti motiti v svojem svetu in nam je “dovolila”, da smo lahko stopili čez “igrišče” njenih mladičev na vrh. Napor je pozabljen, ko stopiš do obnovljenega Aljaževega stolpa. Po martinčkanju in uživanju v razgledih vse do Velikega kleka, je sledil sestop do Doma na Kredarici. Prijetno kramljanje, srečanje z znanci, počitek in jutro nas pozdravi s čudovitim sončnim vzhodom. Sonce sprva sramežljivo kuka daleč na obzorju in počasi barva okoliške vrhove. Kljub lepotam je čas za vrnitev v dolino. Sledi sestop preko Rži in Staničevega doma čez Prag v dolino Vrata. In ker se je kar težko posloviti od gora, še na kratko podoživimo planinstvo z obiskom Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. Kaj več si skoraj ne moreš želeti. Na Aljaža nismo pozabili in smo za trenutek sledili njegovemu pogledu in iztegnjeni roki. Nazaj tja gor. V planinski raj.
