Že veliko let je zadnji vikend v mesecu juliju “rezerviran” za vzpon na “streho” Slovenije – 2864 metrov visoki Triglav. Nekateri pohodniki več ne štejemo števila vzponov, bodisi letnih ali zimskih. Vsako leto se pohoda udeležijo tudi prvopristopniki, kar je za marsikoga posebno doživetje in enkraten dogodek. In kot lepo pravi naš slovenski pregovor “Brez muje se še čevelj ne obuje”, tako tudi vzpon na vrh Triglava zahteva trden in stabilen korak z dovolj psihofizične kondicije.
Prvi dan smo opravili pot iz doline Krme do Planike pod Triglavom, opravili vzpon in sledil je zaslužen počitek. V soboto smo ob spremljavi rahlih dežnih kapljic, ki jih je prinašal veter sestopili do Koče na Doliču. Med potjo nas je pozdravilo sonce in sledil je vzpon preko Kanjavca do Zasavske koče na Prehodavcih. Pot nas je vodila mimo Triglavskih jezerc do Koče pri Triglavskih jezerih. Na ogled so se nam tako postavila vsa jezera, razen Črnega jezera, ki je ostalo za kak drug obisk doline Triglavskih jezer, kajti zadnji dan smo nadaljevali proti koči pod Bogatinom, nato proti Komni in sestopili do Koče pri Savici.
