Danes zjutraj, 06.07.2020 s startom nekaj minut čez 6.uro sta se na pot podala tekača, ultramaratonca, pohodnika, ljubitelja narave in nasploh vsega lepega in dobrega – Marjeta in Srečko Gomilšak iz Juršincev, člana PD Ptuj.

SPP bosta prehodila, pretekla v popolni samooskrbi, kar predstavlja svojevrsten podvig.

S fotoutrinki ju bomo spremljali in držali “pesti”, da jima bo vreme naklonjeno in bo korak trden in varen.

1.dan – pet minut čez šesto sva zagrizla v pohorsko strmino. Do koče na Pesku nama je družbo delal tekaški kolega Tomaž Pivec. Bližajoča vremenska ujma  z dežjem je “poskrbela” za nočitev v Poštarskem domu in Uršlja gora bo počakala za jutri.

Na povezavi si lahko ogledate aktivnost Marjete in Srečka 🙂

https://connect.garmin.com/modern/activity/5198092485?share_unique_id=6

2.dan – po nočnem neurju in zasluženem počitku sva zgodaj zjutraj nadaljevala proti Uršlji gori. Sestopiva in nadaljujeva pot proti Smrekovcu preko Smrekovškega pogorja do Loke pod mogočno Raduho. Vzpon na vrh Raduhe in sledi sestop preko Durc v Grohat. Sestop z Grohata proti Savinji je precej zahteven, saj prečiva izpostavljena pobočja pod Raduho in njenimi strmimi stenami. Ko hitiva skozi Robanov kot na trenutke uide pogled na ostenje Krofičke, Ojstrice in ostalih vrhov. Na Robanovi planini je zložnega vzpona konec in začenja se zares! Pot opremljena z jeklenicami in klini naju pripelje na rob Dleskovške planote in Moličke planine.  Na Sedelcu se vzpon konča in sledi spust do nekdanjega Kocbekovega doma (ki je žal pogorel) – najin bo bivak. 🙂

3.dan – zgodnje vstajanje in strm vzpon po krušljivem svetu na Ojstrico. Rahel sestop proti Škarjam. Po južnih pobočjih Lučke Brane/Babe naju pot vodi proti Planjavi. Do Kamniškega sedla in koče nama je pri spustu na voljo nekaj varoval. Sledi spust proti Okrešlju (tudi tu žal ni koče – lanski požar) in že hitim navkreber proti Savinjskemu sedlu, kjer pokukam v sosednjo Avstrijo in nekaj korakov naredim pri sosedih. 🙂 Žal sem od Okrešlja naprej sam na poti, kajti ženo je čudno “zbodlo” v kolenu in ker bolečina ni pojenjala je raje sestopila v dolino. 2533 metrov visoka Skuta me sprejme v večerni zarji. Sledi spust mimo pod Štruco mimo bivaka in skozi naravno prehod – Vratca.

4.dan – po počitku na Kokrskem sedlu je pred mano 2558 metrov visok Grintovec. Njegova zahodna soseda 2540 metrov visoka Jezerska Kočna, ki ima enega najbolj zanimivih prehodov v svojem ostenju, je zahtevnejša od sicer višjega soseda. Na vrh me namreč pusti po ozko navznoter nagnjeni polici. Ne drugače ko po vseh štirih ali pa drseč po boku 🙂  Na Češki koči polnitev baterije, okusna hrana in spust v Jezersko od koder nadaljujem proti Kališču, kjer bom prenočil. Storžič se že prikazuje a bo počakal na jutri.

5.dan – dobro jutro z 2132 metrov visokega Storžiča 🙂  Danes mi dela družbo Uroš Feldin doma izpod Storžiča. Korak je kar prožnejši 🙂  Tolsti vrh, koča na Kriški gori in že je tu koča na Dobrči. Rahel spust in sem že na 2060 metrov visoki Begunjščici. Zelo lepo razgledi. Avsenik je vedel zakaj jo je tako opeval. 🤗 🏞

6.dan –  Pred mano je dooolg greben Karavank s svojim najvišjim vrhom – 2236 m – Stol. Krajši postanek in Golica – prihajam. Narcis ni, se pa vreme kuja in pelerina se na ogled postavi 🌥 🌦. Razvilo se je pravo neurje, veter, dež, toča… za povrh pa proti in z Dovške babe v Dovje slabše označena pot. Vedrim pod nadstreškom – spomenik Aljažu me čaka nekaj sto metrov naprej. Pred mano so “vrata” v Julijske Alpe. 😊

7.dan – Dan je lepši še posebej, ker se mi je pridružila Marjeta. Koleno jo spet uboga in v dvoje bo veliko lažje spoprijeti se z Julijci. Zagrizeva v strmino in že sva na “strehi” Slovenije. Sestopiva proti Planiki in nadaljujeva proti Koči na Doliču. Vmes pa prija “snežna” ohladitev. Meglice se podijo po nebu in le na trenutke se prikažejo okoliški vrhovi. Rahel veter skrbi, da ni ravno za kratki rokav 😑

8.dan – Med potjo na Razor naju pozdravlja Zlato jabolko ali Krajnska lilija. Z Razorja sestopiva v zatrep doline Mlinarica in proti Prisojniku. Prisojnikovo mogočno Prednje okno je posebno doživetje. Sestopiva na Vršič. Jalovec – kralj slovenskih gora naju pričakuje in poklon do tal Jalovcu… Hitiva mimo Kugyja, ki strmi proti Jalovcu. Midva pa naprej skozi Zadnjico na Prehodavce, kjer bova prenočila.Slikovita i naporna vrnitev v višave, vzpona je veliko.

9.dan – Dolina Triglavskih jezer je verjetno najslavnejša visokogorska dolina, ki se baha z vsaj sedmimi jezeri, vse je odvisno od razmer in količine snega, vode. Žvižg svizca naju opozori, da sva na njihovem terenu. Pa saj se ne zadrživa dolgo. Mimo Ledvičke in tudi koča je kmalu za nama in že hitiva proti Komni. Usmeriva se proti zahodi in z Gorenjske preideva na Primorsko stran. Krnsko jezero je kot veliki biser med skalovjem. Obideva ga in se povzpneva na Krn, kratek postanek pri Gomiščkovem zavetišču in nadaljujeva proti planini Razor kjer je najina nočitev.

10.dan – Sončni žarki naju pobožajo na vrhu Vogla in pred nama je prečenje grebena od Rodice do Črne prsti. Iz botaničnega raja Črne prsti se pot pričenja spreminjati in postane mestoma širša ali se spremeni v cesto. S Petrovega Brda slediva Knafeljčevi markaciji na nad tremi dolinami razpotegnjeni Porezen (nad dolinami Cerknice, Baške grape in Davče) – imeniten razglednik in prvak po višini Cerkljansko-Škofjeloškega hribovja. Z vrha je očem podarjen pogled na Bohinjsko-Tolminski greben s Triglavom v ozadju in kar srce zaigra ob spominu na prehojeno pot. Lahkega koraka hitiva mimo legendarne bolnice Franja proti koči na Ermanovcu. Med potjo imava “vzpodbudo” tekaških kolegov 😊😉

11.dan – Koleno se je spet “prebudilo” in pričelo povzročati težave, zato me Marjeta zapušča. Ne bo tvegala, da bi koleno preobremenila in v nekdanjem rudarskem mestu Idriji si pomahava. Družbo mi bo delal nakjučni tekaški kolega, ki nadaljuje svoj del poti po SPP. Malo za tolažbo, ker ne bo Marjete z menoj.

12.dan – Zapuščam Čaven in pokukam skozi Otliško okno. Med potjo, včasih skozi “goščavo”, kot, da nisem na SPP narava poskrbi in me s plohami občasno umiva, tako, da se niti posušiti ne uspem. Javornik je za mano in kmalu se na ogled postavi medved pri Abramu. Po vršni planoti Nanosa hitim na njegovo Plešo in na daleč opaznimi oddajniki. Sestopam proti Škocjanskim jamam in zadnjim tisočakom pred morjem – Slavnikom 🙂

Dan D – Kraški svet in vonj po morju, mi je dal novih moči in v mojem dnevniku je sled zadnjega žiga Slovenske planinske poti 🇸🇮 🇸🇮🇸🇮😊.

Trenutki za podoživljanje SPP še pridejo, ko se telo spočije.