V Sloveniji se področje varovanja gorske narave sistematično ureja v okviru Komisije za
varstvo gorske narave (KVGN), ki je strokovni koordinacijski organ PZS. Odsek za varstvo gorske narave ima tudi večina planinskih društev.
Na mednarodni ravni se je varovanje gorske narave med drugim sistematiziralo v okviru Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA). Komisija za zaščito gora v okviru UIAA izvaja projekte s področja trajnostnega razvoja gorskih regij in si prizadeva za upoštevanje mednarodnih deklaracij s strani vseh deležnikov na področju ohranjanja gorskih ekosistemov in kultur.
Pomembna organizacija, ki se zavzema za varstvo in trajnostni razvoj Alp, je Medvladna komisija za varstvo Alp – CIPRA. V Sloveniji deluje CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, ki izvaja številne projekte, izobraževanja in delavnice s tega področja. Poleg tega pa je Slovenija tudi podpisnica mednarodne pogodbe, ki so jo sklenile alpske države in Evropska unija z namenom spodbujanja trajnostnega razvoja na območju Alp – t. i. Alpska konvencija.
Vsekakor je potrebno omeniti eno najpomembnejših in hkrati slabo poznanih osebnosti s področja varovanja narave – Angelo Piskernik (1886–1967). Bila je visoko izobražena in aktivna na številnih področjih, njena prizadevanja in dosežki na področju varovanja narave pa so pomembni in občudovanja vredni, saj to področje v preteklosti ni bilo ravno popularno. Med drugim je kot ravnateljica Prirodoslovnega muzeja obnovila botanični vrt Juliana, poskrbela je za prva pravno zavarovana naravna območja v Sloveniji (Rakov Škocjan, Martuljkova skupina, Blejski otok, Robanov kot). Dala je tudi pobudo za ustanovitev strokovne revije Varstvo narave in ustanovitev Gorske straže. To naj bi bila samostojna organizacija za varstvo narave, katere osnovna ideja se je ohranila do danes v različnih oblikah vzgojnega, izobraževalnega, preventivnega dela. Poleg tega pa je Angela Piskernik po številnih letih truda leta 1961 dosegla ustanovitev Triglavskega narodnega parka.
V gore se podajamo predvsem zaradi stika z »neokrnjeno« naravo, zato ravnajmo odgovorno do okolja, s tem pa tudi do sebe, predhodnih in prihajajočih generacij, in skušajmo za sabo pustiti čim manj sledi – še bolje “za nami naj ne ostanejo sledi”!