| |
|
V hladnem zimskem jutru smo se odpravili na planinski izlet. Odpeljali smo se do Slovenskih Konjic in se od tam naprej odpravili novim dogodivščinam naproti. Pri gradu smo imeli malico in počitetek. Okrepčani in prepredeni z nevidno pajčevino novih znanstev smo se podali v gozd. Ta nas je sprejel prijazno in z veliko svetlobe. Na koncu poti so se naketeri poslusili v plezanju, druge je malo zazeblo, tretji so se veselili malice, prav vsi pa smo bili veseli in zadovoljni, saj smo videli in doživeli veliko novega in lepega.
Foto: Marija in Daniel
| |
|
V alpskih dolinah odeva mraz gorske izvire v ledeni ovoj... Prve smo videli v soteski pred Logarsko dolino, nato smo se premaknili v dolino.
Ob plezanju dveh slapov (Avtocesta in Palnik) smo doživeli izkušnjo, ki je bila za marsikoga nekaj povsem novega.
Foto: Barbara, Božidar, Igor in Jelica
| |
|
S Kokrškega sedla smo se v območju planinske poti vzpenjali proti Kalški gori... V zahodnem pobočju je bil mraz in sonca na grebenu smo bili neizmerno veseli! Sestopili smo na Kalce in naprej mimo koče pod Čmaževskim turnom. V dolino smo priši v soju čelnih svetilk... Čestitke vsem.
Foto: Barbara, Ksenija, Primož, Slavica in Stanko
| |
|
Na današnji izlet smo se podali s planine Ravne na Dleskovški planoti.
Če povzamem doživetja s parimi besedami bi dejal:"Okusili smo mehkobo snega..."
Dričanje po snegu je bilo nadvse zabavno, tisti bolj naoštreni pa so se na tem našem sankališču zaustavljali s cepinom!
Foto: Ksenija in Stanko
| |
|
Zvečer smo prišli na Pokljuko, prespali in se zbudili v sončen dan...
Vzhod, gore, oblaki, veter, fronta, VETER. To so besede, ki opišejo našo turo.
Po normalni poti smo se vzpeli na Viševnik, sestopili na Srenjski preval in naprej na Jezerca. Vzpon na Ablanco je bil izziv in nadaljevali smo pot...
Foto: Jure in Miran
| |
|
In smo šli... Bili smo majhna skupina, vrata nam je odprla nova koča na Zelenici.
Skozi osrednji graben smo se podali na Begunjščico, skozi Suho ruševje na Vrtačo in v omočju planinske poti na Srednji vrh.
Doživeli smo marsikaj...
Foto: Jure, Primož, Slavica in Stanko
| |
 |
Mrzla decembrska noč. Skozi temno noč Božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece, v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave.
Mi smo se podali, sicer ne po istih grapah in težko prehodnih poteh, v hladno in zasneženo decembersko noč.
Sneg se je lesketal v soju lučk in bakel, ki so nas spremljale na in ob poti. Ni nas motil mraz, sneg, prehojena pot in marsikdo med nami je podoživljal pot, ki je bila veliko težavnejša, daljnega leta 1932.
Fotografije: Miran
| |
|
Udeleženci, tokratnega izleta v Deželo refoška, smo se zbrali v soboto zjutraj ob 6.30 uri na železniški postaji Ptuj. Po prihodu vlaka pa smo vkrcali na naše prevozno sredstvo. V Koper smo prispeli malo pred 12. uro. Tam nas je že čakal lokalni avtobus, ki nas je prepeljal na parkirišče pred Izolsko bolnico. Po kratkih napotkih našega glavnega vodnika Uroša smo krenili po lokalni cesti proti Baredom, kjer so nas, pri kmečkem turizmu Pri Frančki, čakale lokalne dobrote. Še posebej hoja med oljčnimi nasadi in kamnitimi ograjami je bila nekaj posebnega. Če upoštevamo še pristno istrsko hrano je bila idila popolna.
Potem smo krenili po evropski pešpoti E-6 proti Strunjanu. Del poti poteka po nasipu stare železniške proge Trst-Poreč. V Strunjan smo prispeli pred temo, se namestili ter si odpočili utrujene noge. Za nami je bilo cca 14 km hoje. V nedeljo zjutraj smo krenili preko strunjanskih solin do hotela (žigi E-6 in Krke) ter nato po robu Krajinskega parka Strunjan do Izole. Tam smo si privoščili 45 minut odmora ter nato po pešpoti ob obali krenili proti Kopru, ki smo ga dosegli ob pol dveh popoldan. Ta del poti je znašal cca 15 km. Po okrepčilu smo se z vlakom vrnili proti domu. Vseh skupaj nas je bilo 74. Hvala vsem vodnikom, ki so poskrbeli za prijetno vzdušje na poti, še posebej pa meteorologom, ki so nam priskrbeli dobre vremenske pogoje v primerjavi z lanskim izletom.
Zapisal Jože
| |
 |
V skrivnostnem meglenem jutru smo se odpeljali proti Trem Kraljem na Pohorju. Začeli smo se vzpenjati in na enkrat je megla izginila in pokazalo se je SONCE. Videli smo megleno morje v dolini iz katerega so kukali posamezni višji vrhovi... Planinska pot nas je vodila do Črnega jezera, ki je bilo skrito pod tančico ledu. V gozdu ob jezeru smo videli veliko mahu in tako smo ugotovili, da morajo tam blizu stanovati vile in škratje (saj tam, ko stopi gozdna vila zraste zeleni mehki mah).
Ob jezeru smo si pripravili presenečenje ... in se polni vtisov, počasi odpravili proti domu.
| |
 |
Nekaj utrinkov iz sobotnega izleta na Zasavsko sv. goro, 19.11.2011, izlet z osnovnošolci (udeleženci: OŠ Cirkovce + posamezniki).
20 otrok, 5 odraslih, mentorica OŠ Cirkovce,
vodja: Bojana Iljaž
pomočnika: Daniel Henghelman, Doroteja Bokavšek
| |
 |
Lepega jesenskega dneva so se mladi planinci in slušatelji planinske šole odpravili na izlet po Mustrovi poti. V '' ŠRC Šumica '' jih je pričakal oskrbnik poti g. Milan Voglar, ter jim podal nekaj osnovnih informacijo poti, objektu v katerem se nahajajo. Predstavil je tudi dela Mikija Mustra. Najprej so slušatelji planinske šole reševali testne naloge, ter se nato odpravili na pohod. Miran in Alenka sta jih vodila po haloških gričih, posejanih z vinsko trto in vikendi. Imeli so tudi kar nekaj postankov, na katerih so se učili planinske vozle in spoznavali tehnično opremo ( čelada, samovarovalni komplet, plezalni pas,..). Ob vrnitvi v ''Šumico'', jih je pričakal topel čaj. Temu je kasneje sledila igra in zabava do prihoda avtobusa, ki jih je odpeljal domov.
Skratka bilo jim je lepo !
| Eurorando_2011-Zasavc.pdf | 5.2 M |
| Clanek_iz_Zasavca_Spanija.pdf | 1.6 M |
| ali_se_poznate0001.jpg | 418 K |
| |
 |
Zbudili smo se v megleno, hladno jutro. Pričakovanje planinskega izleta z vlakom je razblinilo zaspanost in podali smo se novim dogodivščinam naproti.
Malicali smo ob kozolcu, opazovali smo v jesenske barve odeto naravo, našli kostanje, gosenice, prešetvali markacije, ... in na stolpu, na stolpu smo skoraj videli konec sveta. Na planinskem domu smo se ogreli ob krušni peči in planinskem čaju. Polni vtisov smo se odpravili nazaj, saj vlak ne čaka, po krožni gozdni poti, ki je v nas pustila mir, veselje in željo da se še srečamo.
| |
 |
Jutranji sončni žarki so mamljivo vabili in težko se je bilo upreti, da noga ne bi stopila na preprogo iz mehke trave. Rogljev mlin ob Kanolščici je bil kmalu za nami. Z jesenskimi barvami nas je pričakalo pobočje Lepenatke. Macesni so pričeli dobivati svojo zlato rumeno barvo. Sledil je prijeten vzpon po ogretih skalah in prečenje grebena.
Vrh Rogatca. S soncem obsijane KSA, bližnja vedno privlačna Velika planina, Menina..... Prijeten počitek, božanje pozno poletno toplega sonca in sledil je spust do cerkvice Sv. Lenarta.
V "nevidnem" mestu (kot ga je poimenoval zasebni zbiratelj muzejskega gradiva), Gornjem gradu smo se seznanili in "sprehodili" skozi zgodovino tega območja v muzeju z zelo bogato in raznoliko zbirko. Po ogledu mogočne baročne cerkve smo stopili še pod "gavge" - edine še ohranjene šestmetrske vislice v Sloveniji. Menda niso nikoli služile svojemu namenu. So pa v opomin.....
| |
 |
Prvo oktobrsko soboto smo izkoristili in se podali proti Hudičevemu grabnu. V okviru izobraževanja v planinski šoli smo pod budnim očesom in s pomočjo vodnika inštruktorja, "vozlali", si nadeli samovarovalne komplete in se podali med kline in jeklenice.
Vponke so pele po jeklenicah in že nam je "zmanjkalo" poti.
| |
 |
Jutro pod Storžičem nas je pričakalo s soncem. Kmalu pa so se z juga pričele poditi meglice in nam zastirale pogled na naš cilj in okoliške vrhove.
Ampak nam ni prekrižalo načrtov in v prijetni hoji smo se podali na vrh.
Med sestopom nam je pogled lahko "ušel" na vršace nad Jezerskim. Sramežljivo so kukali med meglicami.
Za "piko na i" smo se podali še v Dovžanovo sotesko, kjer nas je s svojim žuborenjem preko skalnih gmot pozdravila Tržiška Bistrica.
| |
 |
Utrinki z otvoritve razstave " MDO PD Podravja se predstavlja" v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, ki je bila dne 24.9. 2011. Razstava je posvečena 110 .obletnici Podravske podružnice SPD s sedežem v Rušah. Slavnostna govornika sta bila Tone Purg, predsednik MDO PD Podravja in Slavica Tovšak, podpredsednica PZS. Po svečani otvoritvi, katere se je udeležilo skoraj 200 planincev, smo si še pogledi slap Peričnik.
Hvala vsem, ki so kakorkoli prispevali k uspešni pripravi in otvoritvi razstave.
| |
 |
Ptujski planinci smo od 16. do 20. septembra 2011 obiskali Dugi otok ter uživali v njegovih lepotah. Pot nas je vodila iz Ptuja do Zadra, od koder smo se s trajektom popeljali v Brbinj. Bivali smo v mestecu Božava, ki se nahaja na severnem delu Dugega otoka. V času našega bivanja v Dalmaciji smo se povzpeli na najvišji vrh otoka Kornata, Metljino (273 m), na otok Mana, vrh Orljaka (301 m) in Malo Gospo nad Božavo. Spremljalo nas je vroče poletno vreme, ki nam je omogočilo izvedbo vseh načrtovanih pohodov.
| |
 |
| |
 |
S posebnim avtobusom smo se pripeljali do Mangartskega sedla, nato je sledil kratek odmor za malico in pripravo opreme za turo. Kaj hitro smo dosegli t.i. križišče, kjer vodita dve poti na vrh. Manjša skupina se je z vso potrebno obvezno opremo povzpela po Slovenski strani, ostali pa smo nadaljevali pot po Italijanski strani. V predvidenem času smo prispeli na vrh, počakali prvo skupino, napravili skupinski posnetek in uprizorili krst za prvo pristopnike. Vreme je bilo '' kristalno čisto'' tako, da smo lahko uživali v čudovitih razgledih. Vsi skupaj smo se vrnili do koče na Mangartskem sedlu po Italijanski poti. Na koči smo imeli daljši postanek za okrepčilo – malico ter se vrnili na avtobus, kajti čas nas je malo priganjal (ob 17.00 uri spustijo cca. 300 ovac na cesto ). Celoten izlet je minil v čudovitem vzdušju za vse udeležence. Še posebej se moram zahvaliti vsem mojim pomočnikom na tej čudoviti turi in izletu. Vsi udeleženci so bili z izletom zelo zadovoljni in s seboj so odnesli prijetne vtise, kljub temu da se nismo ustavili v Trbižu ali v Slovenskem planinskem muzeju kateri je bil načrtovan kot dodatno presenečenje.
| |
 |
Tokrat smo se zgodaj zjutraj odpravili proti Logarski dolini, ker je bila napoved vremena za ponedeljek v popoldanskih urah bolj mokra, smo soglasno sprejeli »sklep« o spremembi ture. Najprej smo se odpravili do parkirišča v Logarski dolini, si oprtali nahrbtnike in krenili mimo slapa Rinka, Orlovega gnezda, pri izviru Savinje kratek postanek in do Frišaufovega doma na Okrešlju, kjer smo se dodatno okrepčali. Naša odločitev je bila, da krenemo skozi Turski žleb in še osvojimo katero od Rink. Na sedlu ( koncu Turskega žleba) smo pustili nahrbtnike in se z vso » popolno opremo« ( vodo in dokumenti) odpravili proti Koroški Rinki. Že zelo hitro so nas opazili trije kozorogi pod Krajnsko Rinko, kateri se niso pustili motiti v svojem dopoldanskem sončnem počitku. Obe smo hitro osvojili in bi bila škoda, če še ne bi skočili na Štajersko Rinko, nato je sledil spust do naše opreme, kjer je sledila malica. Polni energije smo krenili na Tursko goro ter se spustili čez Kotliče ( tu je dobro imeti dolge noge in roke – vsaj na nekaterih odsekih) do Kamniškega sedla, kjer smo prenočili. Zjutraj smo se odpravili na Brano ter nazaj dol proti našemu prevoznemu sredstvu. Seveda je bila v planu tudi Menina planina, katera smo z » težavo« osvojili in se še vedno v sončnem vremenu vrnili na Ptuj.
| |
 |
V okviru akcije Najvišji vrhovi EU smo se 11. in 12.08.2011 podali v smeri Bavarskih Alp. Pričakalo nas je čudovito vreme in gora nas je lepo sprejela.
V gorah nismo nič izgubili, pa vendar se nenehno vračamo tja gor.
Mogoče pa kdaj najdemo to kar iščemo..., a težko lahko "nadomestimo" pogled, ki ga zajame oko, mehkobo gorskega travnika, ki ponudi ležišče,...
| |
 |
Tradicionalni 11. pohod na najvišji vrh Mestne občine Ptuj je tokrat združil pohodnike iz večjih krajev po Sloveniji, med drugim so se nam pridružili tudi pohodniki iz PD Gornja Radgona. Pohod smo pričeli ob 9. uri izpred Mestne hiše ter krenili preko gradu proti Štukom. Zraven so se nam pridružili tudi člani Društva vinogradnikov Osrednje slovenske gorice s predsednikom Andrejem Reberniškom. Vseh 76 pohodnikov je potem krenilo čez Štuke proti Mestnemu vrhu, kjer so nam člani vinogradniškega društva pripravili kmečko malico, kruh z zaseko ter vino, sok in vodo. Po kratkem počitku smo krenili preko Lisičjaka proti Grajenščaku oziroma Potrčevimi domačiji, kjer so nas domačini pogostili s pijačo in jedačo. Zraven smo bili prisotni pri kotitvi mladega teleta. Po malici nas je čakal še vzpon proti posestvu Biotehnične srednje šole, kjer nas je pričakal ravnatelj dr. Vladimir Korošec. Po kratkem kulturnem programu, nastopili so pevci Kulturnega društva z Grajene ter nagovorom vseh predstavnikov organizatorjev, Biotehnične kmetijske šole, Društva vinogradnikov in sadjarjev osrednje Slovenske gorice ter predstavnika Planinskega društva Ptuj, smo pohodniki krenili še proti zadnjemu delu naše poti. Vmes so vinogradniki in sadjarji na posestvu Biotehnične srednje šole postavili klopotec. Pripravili so tudi prostor za vinogradniške igre, ki bodo počakale na prihod pohodnikov. Po skoraj uri hoje smo pohodniki dosegli najvišji del Mestne občine Ptuj, vodohram na Dolgem kamnu. Tudi tu nas je pričakala obilna kmečka malica. Po njej smo se z traktorsko prikolico prepeljali nazaj na posestvo Biotehnične šole, kjer so pričeli z vinogradniškimi igrami. Po igrah smo počasi krenili nazaj na izhodišče s skupno mislijo, da se naslednje leto spet dobimo. Pohod je vodil Janez Vertič z vodniki PD Ptuj.
| |
 |
Tokrat so nas noge ponesle v "preddverje" velikanov - dvatisočakov v Julijcih.
V Mojstrani smo krenili na gozdno stezico, hitro pridobivali na višini in že na prvi razgledni točki je bila dolina globoko pod nami. Zagrizli smo v strmino in že smo prispeli na Vrtaško planino, ki nas je pozdravila z rahlim pršem dežja.
Nekaj deset minut smo vedrili pri pastirskem stanu in opazovali gibanje oblakov nad nami. Ta počitek smo izkoristili in se okrepčali z dobrotami iz narbtnika. Dež je malodane ponehal. Iz nahrbtnikov smo potegnili pelerine ter ustvarili barvito mavrico, ki je nadaljevala pot proti vrhu.
Po nekaj deset metrih je veter razgnal dežni oblak in božajoči sončni žarki so ogrevali naša telesa. Pravi čar za oči, pa je na trenutke, ko so se razkadile meglice, postal naš najvišji vrh s svojimi "stražarji" okrog sebe.
Vrh nas je pričakal obsijan s soncem. Malica, počitek na gorskih travnikih ob dehtečem cvetju, dišečem ruševju,... in nekako smo kar odlagali odhod. Vendar nas je v dolini čakal obisk Slovenskega planinskega muzeja.
Zamenjali smo obuvala in že smo se "sprehodili" skozi zgodovino pohodništva pri nas in v tujini. Ogled filma, čudovite Čopove fotografije, pa dosežki naših alpinistov in še in še.
Po skupinski fotografiji izpred muzeja, smo se za sprostitev mišič sprehodili še do Zelencev - izvira Save Dolinke.
| |
 |
Kot vsa prejšnja leta, smo se ptujski planinci odpravili konec julija na najvišji vrh Slovenije, Triglav. Pohod smo pričeli v ranih jutranjih urah iz Ptuja ter nadaljevali pohod mimo Aljaževega doma v Vratih, spotoma smo se zaustavili za skupinsko sliko pri spomeniku planincem. Pot smo potem nadaljevali preko Praga do Doma Valentina Staniča (2332m), kjer smo imeli malo daljši postanek.
Zaradi bližajoče se fronte smo hitro nadaljevali pot preko Rži (2538m) do Triglavskega doma na Kredarici (2515m). Prišli smo v zadnjem trenutku, že v rahlem dežju. Potem pa se je vsipalo. Med potjo smo lahko opazovali bližnje in daljne vrhove naše prelepe Slovenije. Po nočnem počitku in ranem zajtrku smo se ob 7. uri odpravili proti vrhu. Spremljalo nas je spremenljivo vreme, rahel prš iz oblakov ter malo vetra. Na vrhu smo uprizorili planinski krst naših 16 prvopristopnikov. Nagradili smo jih z razgledom na gore, katere se vidijo okrog Triglava.
Po krajšem počitku smo sestopili do Doma Planika pod Triglavom (2401m). Tu smo se ločili od opreme za hojo po zavarovanih plezalnih poteh in privoščili krepko malico. Po javljanju v eter Radio Ptuja smo nadaljevali proti Vodnikovemu domu na Velem polju (1817m). Pri tej postojanki smo si v soncu privoščili krepko malico in nadaljevali našo turo ob pobočju Tosca, zraven smo občudovali črne murke in planike, do Studorskega prevala (1892m). Čakal nas je samo še spust do Rudnega polja (1347m) na katerem nas je že čakal Boris s svojim prevoznim sredstvom. Po krajšem osvežujočem ter hladnem oddihu smo se odpravili proti domu, ki smo ga dosegli večernih urah.
Za 30 pohodnikov je skrbelo 6 vodnikov Planinskega društva Ptuj in sicer Janez, Miran, Doroteja, Iztok, Daniel in Jože ter dva, ki sta se nam pridružila kot udeleženca in sicer Lidija in Matej.
| |
 |
Здрасти! Ptujski planinci smo se letos podali na zanimivo in za planince na našem področju povsem novo avanturo – odpravili smo se osvajat najvišje in najlepše vrhove Bolgarije in Grčije. Podaljšan zadnji teden v juliju smo avtobus planincev in vodnikov preživljali nepozaben aktivni dopust v manj znanih planinskih območjih ter odkrivali neokrnjene lepote naravne in kulturne dediščine slovanske Bolgarije in antične Grčije. Osvojili smo najvišji vrh Grčije – Olimp 2918m in najvišji vrh Bolgarije, ki je hkrati najvišji vrh celotnega Balkana – Musala 2925m.
Vroče petkovo popoldansko sonce nas je pospremilo novim dogodivščinam naproti. Planinci so nestrpno pričakovali kaj se nam obeta, kajti le redki so bili v teh državah, kaj šele po teh vrhovih. Nadaljevali smo mimo Zagreba in Beograda po avtocesti bratstva in enotnosti do Niša in od tam naprej do Sofije (София), kamor smo prišli zgodaj zjutraj.
Prestolnica Bolgarije z 1.5 milijona prebivalcev ima več kot 2000 letno zgodovino, nekoč znana tudi kot Serdica. Zapuščene stavbe, neurejena dvorišča, umazanija in številni potepuški psi ter brezdomci so nam dali vedet, da se nahajamo v manj razvitem predelu Evrope, pa čeprav je Bolgarija od leta 2007 članica Evropske Unije. Po panoramski vožnji mimo glavnih znamenitosti smo se ustavili na jutranji kavici v bližini ogromne katedrale svetega Aleksandra Nevskega, ki je bila zgrajena v 20. stoletju kot spomin na 200 000 padlim ruskim vojakom v rusko-turški vojni. Od tam so nam pogledi že segali na vzpetino nad mestom - Cherni vrah 2290m, ki je del nacionalnega parka Vitoša, ki ga letno obišče 3 milijone ljudi in je najstarejši NP v Bolgariji. Nadaljevali smo z vožnjo mimo stadiona Vasil Levskega (NK Levski Sofia) do Bojanine cerkve, ki je na UNESCO listi kulturne dediščine in naprej mimo samostana Dragalevski do izhodišča prvega izleta, koče Aleko na višini 1800m. Nadaljevali smo peš proti vrhu, kjer se nahaja tudi meteorološka postaja; spremljale so nas naprave za smučanje, kajti Cherni vrah je priljubljeno smučarski center prav zaradi tega, ker ima v zaledju Sofijo. Po okrepčilu smo se spustili do koče Aleko in nadaljevali vožnjo do mesta Bansko, ki se nahaja južneje od Sofije pod vznožjem pogorja Pirin, ki je na listi UNESCO. Bansko je razvito zimsko športno središče; primerjamo ga lahko z našo Kranjsko goro. S hotela se je že odpiral pogled na naslednji cilj – vrh Vihren 2914m.
Naslednje jutro smo se odpravili z avtobusom do izhodišča in peš naprej do koče Vihren 1950m. Po okrepčilu pa je sledil še vzpon na najvišji vrh nacionalnega parka Pirin. Zanimiva in drugačna pokrajina nam je vlivala ogromno energije, da smo premagali vzpon in kaj hitro smo bili nagrajeni s pogledom na Vlahinjska jezera onstran gore. Z osvojitvijo Vihrena 2914m so nekateri presegli najvišji vrh na katerem so bili, po večini Triglav 2864m. Sestopili smo proti vrhovoma Kutelo 1 in Kutelo 2, ter se spustili do izhodišča.
Po kondicijsko zahtevni turi je sledil počitek na avtobusu – odpeljali smo se naprej v Grčijo mimo Soluna do Olympiaki Akti (Olimpijska plaža), kjer je sledil zaslužen skok v morje. Vendar je v podzavesti že trkala misel, da naslednji dan sledi zahteven vzpon na goro bogov – Olimp z istoimenskim pogorjem in nacionalnim parkom.
Ura je kazala 3:00 in že smo krenili v višave. Zapeljali smo se skozi naselje Litochoro do izhodišča Prione 1100m. Sledil je vzpon v temi in prav romantičen je bil pogled na množico, ki še pred jutranjo zarjo ''naskakuje'' goro bogov z Zevsom na čelu. Sončni vzid z zajtrkom smo doživeli na edini koči na poti na višini 2100m. Po okrepčilu pa je sledil vzpon po odprtem, razglednem in strmem pobočju do predvrha, ki se imenuje Skala. Tisti, ki smo bili željni adrenalina smo osvojili najvišji vrh Olimpa – Mytikas 2918m, kjer je bilo potrebno tudi poprijet za skalo in nosit čelado. Ostali pa so se po zložni poti podali na drugi najvišji vrh pogorja Olimp – Scolio 2911m. Grški bogovi so nam bili naklonjeni – ustregli so nam z prijetnim sončnim vremenom in s tem da smo se vsi skupaj varno vrnili v dolino ter sledil je še bolj zaslužen skok v morje.
Po daljšem jutranjim spancem smo zapustili Grčijo in se vrnili v Bolgarijo. V naselju Rila smo zavili v dolino, kjer je puščavnik Ivan Rilski v 10. stoletju ustanovil Rilski samostan in kjer je kasneje v 19. stoletju ustvarjal Neofit Rilski, ki je napisal med drugim tudi prvo bolgarsko slovnico in poskrbel za narodno prebujanje. Nadaljevali smo do zimsko - športnega središča Borovets, ki se nahaja pod vznožjem pogorja Rila z istoimenskim nacionalnim parkom, ki je največji v Bolgariji. Najizrazitejša stavba v naselju pa je hotel Rila z več 100 sobami s pogledom na Rilo.
Naslednji dan smo se odpeljali do kompleksa Malyovitsa 1720m od koder se nam je že odpiral pogled na naš naslednji planinski cilj – vrh Malyovitsa 2729m. Pot so nam križali številni potočki, ki so prihajali iz višje ležečih Malyoviških jezer. Jezera smo na poti obšli, in nekateri so se ob sestopu tudi skopali. Kljub izrazito strmi steni katero smo od vznožja naprej opazovali, smo vrh osvojili po panoramski poti po grebenu iz zadnje strani po mehki zeleni travi, kjer so nekateri sezuli planinske čevlje in bosi korakali proti vrhu. Z razglednega vrha se nam je odprl pogled tudi na najvišji vrh pogorja Rila – Musala, ki smo ga imeli namen osvojit naslednji dan. Sestopili smo in se vrnili v hotel. Vremenska napoved za naslednji dan ni bila ravno obetavna, vendar se kot pravi planinci nismo vdali.
Sončni žarki so nas prebudili, kljub misli da nas bo 'presenetil' dež. Sprehodili smo se do gondole, ki nas je popeljala do zgornje postaje Yastrebets 2369m od koder se nam je najvišji vrh Balkana in Bolgarije že rahlo skrival za meglicami. Zložna pot nas je vodila mimo koče Musala in naprej nekoliko strmeje po širši potki mimo naslednje koče proti vrhu. Nekajkrat nas je ujela dežna nevihta in to ravno ob prihodih v kočo. Gromi, strele in nesigurnost kdaj bo naslednja ploha oz. nevihta nas je z urnim korakom vodilo na vrh. Osvojili smo še najvišji vrh Balkana in veselje je bilo nepopisno. Kaj kmalu za tem pa je svoje naredila še nevihta z babjim pšenom. Le redki so uspeli najti prostor v (pre)majhni koči ob toplem čaju. Sestopili smo v smeri vzpona do Borovtsa. Z avtobusom smo nadaljevali do prestolnice Bolgarije – Sofije. Po namestitvi nas je Ptujčanka Mojca, ki je že 3 in pol leta v Sofiji zaposlena odpeljala v tradicionalno bolgarsko restavracijo. Pričakalo nas je izjemno vzdušje in približno 500 ljudi iz različnih koncev, ki so večerjali v tej restavraciji. Po šopski solati so sledile plošče z bobom, mesom in ostalimi bolgarskimi specialitetami. Še pred sladico pa se je ''fešta'' pričela. Po nekaj spevih bolgarske tradicionalne muzike je sledil pravi ''show'', ki ga še nihče nikoli ni doživel in tako se je nadaljevalo dolgo v noč z poplesavanjem okoli miz in na mizah oz. stolih.
Naslednje jutro je sledil podrobnejši ogled mesta Sofija, kajti nameščeni smo bili prav v centru mesta. Kaj kmalu pa je bil že čas, da zapustimo to prečudovito državo s še bolj izjemnimi ljudmi in naravnimi lepotami. Vrnili smo se mimo Beograda in Zagreba nazaj na Ptuj.
Planinarjenje in popotovanje po Bolgariji in Grčiji je naredilo velik vtis na vse sodelujoče. Osvojili smo nekaj visokih in zahtevnih vrhov. Prepotovali tisoče kilometrov. Videli številne kulturne in naravne spomenike. Družili smo se z najpreprostejšimi in najprijaznejšimi ljudmi na poti. Seveda, ker smo bili udeleženci planinci je potekalo vse kot po maslu in vrnili smo se vsi veseli, polni doživetij, novih izkušenj in poznanstev. Verjamem, da je planinarjenje po Bolgariji in Grčiji naredilo velik pozitiven vtis tako pri udeležencih kot pri vodnikih. Se vidimo drugo leto?
Zapisal: Izidor Furjan
| |
 |
Odhod vlaka v SREDO 20. julija ob 6. 45 h z ŽP Ptuj
Vrnitev na železniško postajo Ptuj v ponedeljek, 25. 7. ob 19.53 h.
Letos je tabor potekal v osrčju Karavank na Valvasorjevem domu pod Stolom nad Žirovnico. Naše skupno druženje je potekalo od 20. julija do 25. julija. V tem času smo raziskovali okolico koče, kjer smo si postavili naš bazni tabor kar v koči. Osvojili smo nekaj vrhov, se kopali v jezeru, ta pogumni plezali po naravni skali, v prostem času pa se igrali, počivali in prevračali »kozolce«.
Tabor je namenjen vsem, program pa prilagojen osnovnošolski mladini (št. mest: 30).
Člani vodstva: Bojana, Doroteja, Jože, Daniel, Marija, Iztok, Matej
Akcijo sofinancira Fundacija za šport. http://www.fundacijazasport.org/
| |
 |
Štart na prelazu Vršič v gosti megli, delno tu pa tam je veter za kratek čas malo razpihal. Po 4h hoje smo prispeli do zavetišča pod Špičkom 2064m, kjer smo se ne po načrtih odpravili isti dan na vrh Jalovca 2645m, zaradi slabše napovedi za jutrišnji dan. Do vrha je bilo 2,5h večinoma plezanja. Noč smo prespali v zavetišču pod Špičkom in se naslednje jutro vrnili. Tudi drugi dan je bilo še vedno megleno in vetrovno. Bilo je super in uživali smo v dobri družbi.
Lp Jure Korez
| |
 |
V soboto, 16.07. in nedeljo 17.07.2011 smo se podali na najvišji vrh Karavank– Stol. Prvič doslej smo poskusno nekaj fotk objavili kar spotoma. Vreme ok.
Odhod je ob 5.00 uri s parkirišča na železniški postaji Ptuj.
Izhodišče pohoda je v dolini Završnice. S parkirišča pri Tinčkovi koči smo nadaljevali po širokem kolovozu v smeri koče pri izviru Završnice. Od koče smo krenili v smeri Zelenice, do na novo zgrajenega doma na Zelenici. Po počitku so nas čakale še slabe štiri ure hoje do Prešernove koče, kjer smo prespali in zvečer še mimogrede osvojili vrh Stola. Seveda ne tako hitro kot Sergej Cvikl... (kamniti čevelj v koči). Po zajtrku smo se spustili mimo Zabreške planine proti Tinčkovi koči (1070 m) do avtomobilov. Bolj pogumnih, ki bi zaplavali, tokrat ni bilo. Po obilnem kosilu v Gostilni Trebušnik v Žirovnici 10, nas je čakala le še vrnitev domov.
| |
 |
Tokratna pot nas je vodila proti eni izmed naših najlepših dolin – Logarski dolini. Ob pol šestih smo se zbrali na parkirišču pod gradom. Podali smo se proti Okrešlju, pod Orlovim gnezdom prečili izvir reke Savinje in se ob slapu Rinka v dobri uri povzpeli na razgledni plato ob Frischaufovem domu, od koder se razprostira pogled na gore nad Okrešljem in naš cilj Planjavo.
Nadaljevali smo pod Kotliči in Brano po lepo nadelani poti, ki je mestoma izpostavljena in v uri in pol smo bili na Kamniškem sedlu. Po krajšem počitku smo vzeli pot pod noge in najprej prečili melišče pod steno Planjave. Pot naprej je potekala po visokogorskih travah in hitro pripeljela na razgleden vrh, s panoramskim pogledom na gore nad Okrešljem, bližnjo Brano, Tursko goro, Rinke nad Savinjskim sedlom, Mrzlo goro. Turo smo krožno zaključili s spustom v Kamniško Bistrico.
| |
 |
Planinsko društvo Ptuj je v začetku julija organiziralo enodnevni izlet na enega najmarkantnejših dvatisočakov v slovenskih Julijskih Alpah in na sploh v Sloveniji.
Kot se za prave planince spodobi smo se zgodaj v temi odpravili proti Gorenjski. Prevozno sredstvo smo pustili na enem izmed začetnih ovinkov ceste na Vršič, nekoliko nad Kranjsko goro ob reki Pišnici. Peš smo se odpravili po dolini Krnice ob Pišnici do razcepa, kjer smo ubrali pot čez Kačji graben. Izbrana pot je precej strma in hitro smo premagali veliko višinskih metrov in že smo bili na melišču od koder se nam je začel odpirat pogled na Špik in sosednji vrh Frdamane police, na katerem se pasejo ovce, vendar na nanj ne vodi nobena označena pot. Dokaj prijetnemu melišču je sledilo snežišče, katerega smo obšli po zelo neugodnem melišču. Vendar smo, nekateri tudi po štirih, uspeli doseč sedelce med Špikom in sosednjo Lipnico (Liprtico), kjer se pridruži pot iz koče v Krnici. Brez nahrbtnikov smo se odpravili na vrh od koder so bili razgledi božanski, pogledi so segali daleč po Sloveniji, Avstriji in Italiji. Veselje ob doseženem vrhu je bilo toliko večje, ker je večina pohodnikov, planincev osvojila Špik prvič. Sestopili smo čez vrh Lipnice, od koder smo si še zadnjič ogledali pot po kateri smo hodili, v dolino Krnice. Prijetno sončno vreme je bilo kot nalašč za poležavanje po travnikih, a že so nas zmotili gamsi. Sledila še je pot po strugi do koče v Krnici. Po okrepčitvi smo se dokaj urno odpravili nazaj do izhodišča in vsi varno zaključili turo.
| |
 |
Tokrat smo se ptujski planinci odpravili na vrh Donačke gore s prav posebnim namenom. Ob 20. obletnici osamosvojitve naše države, smo postavili obnovljen drog, zamenjali zastavo in pritrdili spominsko ploščico na drog, ki spominja na dogodek izpred dvajset let. Takrat smo ptujski planinci v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo izobesili na vrhu Slovensko zastavo. Donačka gora je bila tretji vrh v Republiki Sloveniji, na katerem je zaplapolala Slovenska državna zastava. Na vrhu je bilo zelo slovesno, saj so se nam pridružili planinci od drugod, nekateri pa so prišli ob dogovorjeni uri na vrh z strani Žetal. Kot se za dvig zastave spodobi, smo zapeli Slovensko himno. Po končani slovesnosti smo se odpravili proti domu in naše srečanje zaključili v dolini Winetoo.
http://www.gore-ljudje.net/informacije/67277/
| |
 |
Odpravili smo se na dvodnevni izlet na Boč.
Do Poljčan smo se peljali z vlakom. Že na železniški postaji smo pred seboj zagledali naš cilj. Med hojo je začelo deževati. Oblekli smo pelerine in pot nadaljevali z nasmehom na obrazu. Do koče smo potrebovali 3 ure, pa ne zato, ker bi bilo tako zelo daleč, temveč zato, ker je bilo toliko vsega zanimivega, kar si je bilo potrebno pobliže pogledati.
Po nastanitvi v sobah, kosilu in počitku, so se odpravili na vrh, prišli smo do "antene". Dež nas je "malo presenetil", a kljub temu smo bili zelo veseli. Za večerjo so nas čakali špageti in pošteno smo se jih veselili. Po pravljici za lahko noč smo (kar hitro) zaspali.
Zjutraj (7. 20) sem morala otroke buditi, da ne bi zamudili zajtrk. Odpravili smo se na iskanje skritega zaklada. In odkrli še veliko takšnih zakladov, ki nam jih je podarila narava. Prav lepo je bilo opazovati otroško zanimanje in čudenje nad svetom, ki nas obdaja. ...
Zahvaljujem se vsem staršem, ki so nam zaupali svoje otroke in upam, da se kmalu spet vidimo!
Marija Baškarad
| |
 | |
del pohodnikov na KT2 pod suhim nebom |
Pohodnike so izpred železniške postaje Ptuj vozili posebni avtobusi. Pohod je potekal po markirani poti do Rudijevega doma pod Donačko goro, med gozdovi in vinogradi ter po grebenih s čudovitim razgledom. Start pohoda je bil pri Turistični kmetiji Golob v Stopercah, cilj pa pri Izletniško turistični kmetiji Lončarič na Jelovicah. Vmesne kontrole so bile pri Rudijevem domu pod Donačko goro (KT1), pri domačiji Bedenik (KT2), na vrhu Jelovic (KT3) in pri Izletniško turistični kmetiji Lončarič (KT4). Na cilju je bil ob 15.00 uri, slovesen zaključek pohoda s kulturnim programom, podelitvijo bronastih, srebrnih in zlatih značk ter diplom za 10 x prehojeno pot in planinsko rajanje.
| |
 |
Izlet na Blegoš je potekal v lepem, a malo vetrovnem vremenu.
Dobrodošlico nam je zaželela manjša ploha, ampak to ni skalilo razpoloženja.
Tokratni predavanji iz planinske šole sta zajemali orientacijo in vremenoslovje. In kot pika na i - podelitev priznanj učencem, ki so že zaključili s programom.
| |
 |
Tokratna pot nas je vodila iz vasice Volaka. Po nekaj prečenjih travnatih pobočjih smo pri izviru Volaščice. Kmalu pot preide na staro mulatjero, po kateri smo se strmo prečno vzpenjali do razpotja za zavetišče gorske straže na Jelencih. Uberemo na neoznačeno pot skozi strnjen mešan gozd. Sledi še prečenje razglednega travnatega pobočja in že smo nagrejeni z razgledom na vrhove v Julijcih, Karavankah in Kamniško – Savinjskih Alpah.
In ko se oči naužijejo lepot okoliških vrhov, nadaljujemo do Koče na Blegošu. Sledi še spust do zavetišča gorske straže na Jelencih. Do izhodišča nas spremlja glasba žuboreče Volaščice.
| |
 |
Prvomajski pohod okoli ptujskega jezera.
| |
 |
V prazničnih dneh še posebej radi obiščemo kakšnega iz množice manjših slovenskih krajev, ki so malo bolj »oddaljenim« Slovencem pretežno neznani. Vinska Gora je v zadnjih letih sestavni (najvzhodnejši) del velenjske občine. Lega kraja je prav priročno-praktična, saj leži ravno dovolj iz mesta in prav tako dovolj blizu njega. Krajevno ime »vsaj malo« upraviči svoj pomen, ko se prepričamo, da je večina kraja na prisojnih pobočjih skrajnega, vzhodnega dela Šaleške doline, v osrčju katerega se bohoti zelo markantna skalna gmota (Gonžarjeva peč). V njenem vznožju pa se razprostirajo vinogradi. Zanimiv izlet po poteh Vinske gore je pripravil Vlado ter nas navdušil z novimi spoznanji in prijetnimi doživetji. Zakaj se ne bi še vi podali na pot okoli Vinske Gore!
| |
 |
Tokratna pot nas je vodila na planoto Nanos, ki se je prebujala v pomladnih, svežih barvah. To je bil enkraten dogodek. Izletu se je pridružil tudi Tone, ki je v soboto praznoval rojstni dan. Hkrati pa je na isti dan pred 53. leti imel prvi izlet v planine in to prav na Nanos. Skratka, obletnica, ki ji ni para.
| |
 |
Ptujski planinci smo se odpravili v Srbijo na povabilo Planinske zveze Srbije in največjega planinskega društva iz Beograda PD Pobjeda. Pot nas je vodila skozi Slavonijo in Srem do Beograda in naprej na Rajac v Šumadiji, kjer smo planinarili ter doživeli že skoraj opevano srbsko gostoljubje.
| |
 |
Srečanje mladih planincev je bilo na Ponikvi. Udeležili smo se ga mladi planinci iz Dupleka, Lenarta, Ptuja in Slovenske Bistrice. Potovali smo z vlakom, pot smo zmogli, sonce je bilo močno in nekateri so bili na koncu dneva "zažarjeni". Velikonočnice so že odcvetele... Pripravili smo si štafetne igre, kar je bilo zelo, zelo zabavno.
| |
 |
Tokrat se je zbralo kar 38 ekip, tekma POT v organizaciji PD Ptuj je bila v Bresnici pri Podgorcih, v soboto, 02.04.2011
| |
 | |
Tromejnik - Goričko |
Tokrat smo našo pot pričeli v Gornjih Petrovcih. Hodili smo po gozdovih, travnikih in kolovozih Goričkega in se povzpeli na Tromejnik (stičišče treh držav: Avstrije, Madžarske in Slovenije). Tu smo imeli postanek za malico iz nahrbtnika. Nato smo pot nadaljevali nekaj časa po mejni črti med Avstrijo in Slovenijo, se spustili v dolino po učni gozdarski poti mimo ribnika in nato do Doliča, kjer smo tokratno etapo končali.
| |
 |
Izlet za vrtec Ptuj in OŠ Duplek...
Pot nas je vodila ob potoku, videli smo veliko slapov... Grad je bil včasih mogočen, danes so ostale ruševine.
Bilo je oblačno, malo nas je zeblo. A samo tako dolgo, dokler si nismo zakurili ognja... Ko smo odhajali se je izkazala "gasilska brigada"!
| |
 |
Smo šli po enem od žlihov (grap) v Laneži.
Kakšni "alpinisti", taka smer! Imenuje se Butalska.
Po vzponu smo se podali proti Raduhi; eni smo prisopihali na Malo, drugi na Veliko.
Sestopili smo čez Durce na planino Grohot.
| |
 |
Redni občni zbor PD Ptuj je bil, v petek, 4. marca 2011, v veliki dvorani restavracije GASTRO, Rajšpova ul. 16 Ptuj, s pričetkom ob 17. uri.
Dnevni red:
1. Otvoritev in pozdrav
...
Po uradnem delu občnega zbora sta sledila večerja, ples z domačim muzikantom in ogled fotografij z izletov.
| |
 |
V soboto, 26.02.2011 smo se podali na najvišji vrh Pohorja – 1543 m visok Črni vrh.
Izhodišče pohoda je bilo v Mislinji. Pot ni zahtevna, čeprav je še zmeraj koledarska zima. V primeru novozapadlega snega, pa prav tako ni težav glede hoje.
Čakale so nas slabe tri ure lahke hoje in med potjo so se nam na ogled postavile posamezne pohorske kmetije. Na vrhu se nam odpre pogled na bližnje Kamniško – Savinjske Alpe, ki so skoraj na »dosegu roke«. Oko pa seže tudi daleč na avstrijsko stran.
S pohorskega najvišjega vrha nas čaka pol ure oddaljena Ribniška koča.
| |
 |
Iz meglene in oblačne Kamniške Bistrice smo krenili na pot... Nismo vedeli ali bomo prišli do sonca ali ne.
Prišli smo, na vrh ne, bili pa smo na grebenu tik pod vrhom... Vsak od nas pri sebi ve, ali je na izletu našel "svoj cilj".
Vsak meter na soncu je bil dragocen...
| |
 |
Zbrali smo se pri Gostišču KRONA. Nato smo se odpravili proti "ŠRC Šumica", kjer smo imeli postanek z okrepčilom in še kaj … Pot smo nadaljevali po čudoviti poti. Sprehajali smo se se po lepi haloški pokrajini z lepimi razgledi. Po približno treh urah hoje smo se vrnili nazaj v Cirkulane, kjer nas je čakala zaslužena malica. Pohod smo tako končali v prijetnem druženju ob dobri haloški kapljici.
| |
 |
S planine Podvežak smo v območju letne planinske poti pristopili na Veliki vrh. Večina nas je nadaljevala pot na Korošico, drugi proti domu. Na nedeljsko jutro smo se napotili čez vzhodni greben proti vrhu Ojstrice... Dobrih 50 m pod vrhom smo obrnili zaradi poledenelega zahodnega pobočja.
Odločili smo se, da še pojdemo v gore...
| |
 |
Peljali smo se do Dravograda in čez mejni prehod Vič do kraja Wolfsberg. Začetek naše peš poti je bil pri spodnji postaji smučišča na Golici. Pot nas je vodila po blagi stmini tega čudovitega hriba... Naredili smo krožno pot.... več sledi
| |
 |
Izlet na zasneženo Pohorje...
| |
 |
Eksponent - eksperiment planinske orientacije
Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije (MK PZS) je letošnjo sezono nadgradila nekoliko bolj pustolovsko.
S sklopom tekmovanj Eksponent - eksperiment planinske orientacije želi na družabno-rekreativni osnovi popularizirati planinsko orientacijo. Po novemberskem orientacijskem maratonu, je sedaj sledila nočna preizkušnja!
Povezava do članka Mance Čujež.
rezultati v pdf in rezultati v excelu
| |
 |
Rjavec 2.568m visoki vrh vidimo s Planike kot zahodni vrh Triglava. Nanj smo se povzpeli s Planike. ...
| |
 |
Izlet je bil planiran na Krničko goro. Nato smo zaradi razmer izbrali rezervni cilj: Golico na Avstrijski strani! A ko smo z avti že plezali po cesti navkreber smo se odločili, da gremo raje na sosednjo goro... Že prvih nekaj slik lepo predstavi naša doživetja!
Foto: Primož, Slavica, Stanko
| |
 |
Tri dni smo preživeli v hribih... Nastanjeni smo bili v koči pri izviru Završnice. Hodili in smučali smo po zasneženih hribih. Obiskali smo izvir Završnice, Šijo, Srednji vrh, Suho Ruševje, Palec, Vrtačo, Zelenjak,...
Foto: Matej, Matic, Miran R., Iztok, Primož, Slavica, Stanko
Jože Dajnko: fotogalerija pohoda
Miran Šander: fotografije iz dvodnevnega izleta na Škrlatico
fotografije Daniel Henghelman: 1.dan 2.dan 3.dan 4.dan 5.dan 6.dan
fotografije Jože Dajnko razpis
Primož Trop: fotografije s plezališča
Jože Dajnko: fotogalerija pohoda
Franc Prelog: fotogalerija s KT1 in cilja
Niko Žuraj: fotogalerija
Marjana Č.: najmlajša fotogalerija
Datoteke:
zlozenka_3_etapa_03.pdf
HPP_plakatA3_A4.pdf
Datum : 14.03.2010
Pohodnikov : 30
Vreme : lepo
Vodniki : Ante Mlinarević in Viktorija Dabič